Artservis

Kontekst

Marija Mojca Pungerčar
Ko študent na rajžo grexxx

KDO BO PA TO PLAČAL?

To so bile prve besede prijatelja, slovenskega študenta v Bostonu, ki sem ga leta 1996 poklicala iz New Yorka, da mu sporočim svoje odkritje Amerike in fantazijski načrt, da bi prišla tja študirat. “Kdo je pa to plačal?” me je najprej vprašal tudi slovenski poslovnež v New Yorku, ki si je dve leti kasneje prišel ogledat mojo razstavo v četrti Chelsea. Takrat so se mi zdela ta vprašanja nekako nedostojna. Tokrat pa je bil denar prvo, na kar sem pomislila ob povabilu da napišem prispevek za Emzin. Natančneje – soodvisnost med dvema š-jema, šolo in štipendijo, ki te skupaj naredita za mednarodnega študenta. Denar mojim ušesom seveda ne zveni več tako surovo. Vmes sem se namreč izšolala. V Ameriki.

Vsak študent, ki se odpravlja v Ameriko, je na tak ali drugačen način zapleten v štipendijski odnos ali sponzorstvo. Razen tistih, ki si študij omogočijo z lastnim denarjem -- a takega primera še nisem srečala. Zaradi izjemnega stroška investicije je sodvisnost med študijem in štipendijo tako velika, da na začetku pravzaprav sploh ne veš, katerega problema bi se lotil najprej. Če imaš srečo, da na koncu le sedeš v letalo, boš v njem sedel kot bodoči mednarodni študent in hkrati kot štipendist neke ustanove. Ta prtljaga bo za nekaj časa zahtevala glavno skrb za vzdrževanje. Obleke, kot so naprimer tiste, v katerih si še znanstvenik, inženir, umetnik, etc. se bodo situaciji pač prikrojile. Možnosti za štipendiranje slovenskih študentov v Ameriki so precej omejene. Za podiplomske študente in tiste, ki se odpravljajo čez lužo po doktorat, je Fulbrightova štipendija še vedno eden od najbolj pogostih virov.

FULBRIGHT

Pogodba z neko ustanovo, pa naj ima ta na prvi pogled še tako dobrodelni značaj, vedno temelji na določeni zavezi. V primeru fundacije Fulbright bi jo lahko biblično opisali kot stara zaveza. Fulbright je več kot petdeset let stara ameriška ustanova, ki sledi izvornim idejam svojega ustanovitelja. Program temelji na akademski izmenjavi študentov med Ameriko in državami, ki so pristopile k programu. Sodelovanje je bilateralne narave, finančno breme izmenjav torej nosita obe sodelujoči strani. V primeru slovenskih študentov pa se domači in ameriški finančni delež pogosto razlikujeta od primera do primera. Tudi sporazumi med državami se razlikujejo; Kori iz Nemčije, Marii iz Mehike in Mojci iz Slovenije bo program dodelil različno vsoto denarja za različen čas študija. Slovenski kandidat za podiplomsko izpopolnjevanje lahko zaprosi za štipendiranje do enega leta. Problem enoletne štipendije je v tem, da magistrski študiji trajajo od dveh do treh let. Študenti, ki želijo študij zaključiti z magistrsko diplomo, so torej drugo polovico študija prepuščeni sami sebi.

V San Francisco sem leta 1999 odpotovala kot Fulbrightova štipendistka in podiplomska študentka novih medijev v likovni umetnosti. A o svojem položaju takrat nisem mislila ravno s temi besedami. Mislila sem, da odhajam na pot predvsem kot izkušena umetnica, kar sem konec koncev tudi bila. Če ne bi bilo tako, prestižne Fulbrightove štipendije namreč sploh ne bi dobila. O šoli sem razmišljala bolj v smislu transportnega sredstva -- zato, da bi se nekam premaknila, sem bila pripravljena pretrpeti tudi kakšno šolo. In ker sem bila zadnje tedne pred odhodom preveč zaposlena s pripravami – štipendija je bila dokončno urejena šele zadnji trenutek pred odhodom – si tudi nisem najbolj natanko ogledala Fulbrightove brošure. Tako nisem vedela, da odhajam na pot tudi kot »bodoči voditelj svojega naroda«. Ta častna perspektiva -- povezana s tem, da Fulbright poskuša financirati najboljše bodoče kadre, pa tudi s tem, da so mnogi od njih v resnici postali vodilne osebnosti v svoji domovini – me je zbodla v oči šele kasneje. Stvari pa je treba gledati bolj pragmatično; takšne in drugačne filozofije neke inštitucije so v praksi vedno prevedene v zelo natančne odločbe in ukrepe. Akademska izmenjava naj bi odprla pretok idej in izkušenj med celinami. S temi izhodišči se bo verjetno brez težav strinjal vsak študent. Vsi študentje pa seveda ne razmišljajo o tem, da bi novo znanje kasneje uporabili tam, kjer je najbolj potrebno, se pravi doma, in ne tam, kjer bi se ga dalo najbolje vnovčiti, recimo v Ameriki.

V primeru neskladja med načrti Fulbrighta in željami študenta se bo štipenditor pozneje skliceval na kršenje duha inštitucije, katerega spoštovanje je študent obljubil s podpisom štipendijske pogodbe. Študentom s pomanjkanjem domotožja ali čuta za dobrodelnost pomaga zloglasna viza tipa J1. Viza podpira pogodbeno klavzulo o vrnitvi domov po končanem študiju za dobo najmanj dveh let. Tako v teoriji, v praksi pa poznam kar nekaj Fulbrightovih štipendistov, ki so ostali v Ameriki tudi po končanem študiju. Kako se to izpelje, pa seveda zelo zanima tudi ameriški INS – servis za imigracijo in naturalizacijo. Na tem mestu jim ne bomo olajševali dela.

ŠTUDENT NAJ BO

Ko se odpravljaš na pot, je domovina že predaleč, da bi še mislil nanjo. Spopadaš se s tisoč nujnih stvari, od šole do stanovanja. Pri vpisu na željeno šolo posreduje Fulbright in vse informacije dolgo dobivaš šele iz druge roke. Kar lahko pomeni, da ti bo na koncu predlagana šola, ki si je nisi sam izbral in o kateri ne veš pravzaprav nič. Sama sem imela srečo v nesreči – San Francisco Art Institute, tretja in zadnja šola na seznamu, ki sem ga predložila Fulbrightu, me je sprejela v svoj program. Sreča zaradi tega, ker se je šola izkazala za kvalitetno in zanimivo, nesreča zato, ker me je odpeljala stran od New Yorka, mesta, kamor sem si želela.

Dolgotrajne in mučne postopke urejanja, ki se odvijajo v zakulisju tvoje že odobrene štipendije, lahko bolje razumeš, če si predstavljaš nepregledno množico Fulbrightovcev iz vsega sveta, ki vsak semester pride v Ameriko. V gigantski mašineriji papirjev in odločb ni prostora za individualen pristop do študenta. Program Fulbright v tem smislu ni fleksibilen, zato pa mora biti toliko bolj fleksibilen bodoči študent. Odločati se je potrebno hitro in pri tem se je dobro zavedati, da bo pozneje le malo možnosti za popravke. Ker se je v zadnjem hipu našel dodatni denar, se je moja štipendija, prvotno odobrena za pol leta, spremenila v enoletno štipendijo. Iz statusa gostujoče študentke pa je naenkrat nastal status redne študentke – kandidatke za naslov Master of Fine Arts. San Francisco Art Institute gostujočih študentov namreč ne sprejema. Torej redni študent ali nič.

STANOVAL NAJ BI

V prvih mesecih življenja v San Franciscu sem zamenjala tri stanovanja; od hotela za (obupane) ženske, začasnega bivanja pri prijateljici, obrobja črnskega geta s streljanji ob vikendi, pa do queer sosesčine Castro, kjer sem končno našla svoje »naravno« okolje. V prvih tednih semestra so bili na kampusu zelo pogost prizor nesprespani študenti, ki so prilezli iz spalnih vreč in kuhinj sošolcev. Če šola nima lastnega študentskega doma, tako šola kot štipenditor pričakujeta, da si boš sposoben sam najti stanovanje. Pri tem najbolj pomagajo morebitne prejšnje izkušnje z Ameriko, prijatelji in znanci, manj pa brošure, ki se ti začnejo grmaditi v poštnem predalu. Z raznimi delavnicami na temo »kako najti sobo« ne kaže izgubljati časa, saj služijo predvsem tistim, ki jih organizirajo. Američani namreč vsako oglasno desko spremenijo v inštitucijo. Stanovanje je seveda eden od najbolj pomembnih socialnih prostorov, in glede na to, da gre večina študentov k nekomu za sostanovalce, tudi interakcij z domačini ali drugimi študenti. Tudi pogoste in mukotrpne selitve vsebujejo nekaj dobrega – mesto in ljudi spoznaš iz najrazličnejših vidikov, od družabnih, kulinaričnih, pa tudi higijenskih. Izbirčnost je seveda premosorazmerna z denarjem, ki ga imaš na voljo, nekatere splošno-civilizacijske dogovore, na primer pravilnik o čiščenju WC-ja, pa je včasih težje izvoliti kot predsednika. V mestih, kot je San Francisco, iskanje stanovanja meji že na znanstveno fantastiko, in kaj lahko se ti zgodi, da boš tedne taval od intervjuja do intervjuja. Kljub temu, da je privatnost osebnih podatkov pravno zaščitena, se ob iskanju stanovanja lahko posloviš od zasebnosti. Oglasi se praviloma začnejo z navedbo barve kože, spola, starosti in spolne usmeritve, vir zaslužka pa je prvo, kar boš razkril ob srečanju v živo. Pri ponudnikih se je razpasel anketni pristop z natančno analizo značajskih potez in navad prosilcev, ki mu sledi večdnevno posvetovanje. Zastrašujoči intervjuji pa se ponavadi izidejo v korist »ljubezni na prvi pogled«; vzamejo te pač ljudje, s katerimi se na nedoumljiv način takoj zbližaš.

ŠOLA

Šolnine ameriških šol variirajo glede na to, ali je šola privatna ali državna. San Francisco Art Institute na primer je privatna ustanova, letna šolnina pa je znašala nekaj več kot 20.000 dolarjev na leto. Plus stroški za knjige in umetniški material, sposojanje tehnične opreme, dostop do delavnic in laboratorijev, morebitni atelje… uf. Kot Fulbrightov štipendist si priviligiran, saj ti program krije šolnino, dodatna mesečna podpora pa naj bi ob previdnem trošenju zadoščala za pokritje osnovnih življenjskih stroškov. Tako se lahko posvetiš študiju in prilagajanju na nove življenjske pogoje. Če se opreš na lastno iznajdljivost, se komunikacija s sponzorjem kmalu zreducira na mesečni ček in občasne organizirane družabnosti.

Kaj kmalu spoznaš, da so dobri odnosi z ljudmi v pisarnah ključnega pomena za uspešno integracijo v šolski sistem. Tujim študentom namreč z administracijo obsedene šole na začetku izgledajo kot labirinti čudnih pravil, v katerih se brez potrpežljivega vodstva težko znajdeš. Jezik ameriških inštitucij je za naše pojme zelo direkten. Pismo iz šolske pisarne se lahko začne z »V imenu zakona«, ob čemer ti bo začelo srce hitreje utripati, v nadaljevanju pa ti bo naprimer povedalo samo to, da si jih dolžan seznanjati s spremembo naslova in telefona.

Šole so zasnovane tako, da študentje v njihovih okvirih izživijo večinoma svojih aktivnosti. Študijski tempo je neizprosen in te kmalu ozdravi kampanjskega dela. Poseben primer so umetniške šole. Umetniška kariera je zelo negotova in študenti, ki si to lahko privoščijo, so pripravljeni plačati za to, da so lahko umetniki vsaj v času šolanja. Seveda pa to ne pomeni vstajanja opoldne in umetniških kriz. Študij umetnosti se od drugih študijev razlikuje le po vsebini, ne po metodah dela. Kampus oživi točno ob devetih zjutraj in leže k počitku opolnoči.

Šolnina ne požre samo družinskih prihrankov -- študentje se praviloma tudi zadolžijo daleč tja v prihodnost. Kruti svet pa vendarle blažijo različne štipendije. Šole podeljujejo različne vrste finančne pomoči in posredujejo pri štipendijah in nagradah. Mednarodni študentje sicer niso deležni enakih ugodnosti kot domači študentje, vendar pa tudi zanje obstaja nekoliko finančnih virov.

Tovrstne informacije sem na začetku spregledovala, saj jih nisem potrebovala. Situacija pa se je popolnoma spremenila, ko sem se odločila za nadaljevanje študija. V perspektivi diplome je bilo potrebno natančno sestaviti predmetnik in se čimbolj izogniti nepredvidenim zapletom, kot bi bil naprimer ta, da ti neizpolnjena obveznost podaljša študij za pol leta. Čas je zelo pomemben faktor, saj vsak trenutek bivanja v Ameriki stane. Če si študijske obveznosti izpolnil v rednem roku, ti Fulbright pri nadaljevanju študija ne bo delal težav. Po zaključenem prvem letu študija naj bi se vajine poti tako in tako razšle. Težave bodo nastopile ob vprašanju, kje dobiti naslednjega sponzorja.

Tistih, ki hitijo s študijem, tudi v Ameriki ni veliko, in noben šolski pravilnik ti ne bo branil, da si ne bi nakopal toliko predmetov naenkrat, kolikor si jih sposoben plačati. Oziroma uspešno opraviti, kar pomeni isto, saj je propadel predmet pač propadel denar. Ker Fulbright ni ravno navdušen nad idejami dolgih počitnic na Havajih, sem študirala tudi poleti, in tako v enem letu opravila skoraj tri šolske semestre. A kakorkoli sem obračala papir in svinčnik, predračun za drugo leto študija se nikakor ni hotel iziti. S.O.S. klic sem razposlala v več smeri. Vsaj malo pomoči sem se nadejala od slovenske poslovne skupnosti v New Yorku, a moji faksi so leteli v prazno. Ne da oni ne podpirajo slovenskih študentov ali umetnikov, doslej so menda še vsakemu prosilcu primaknili kakšen dolar. A pobuda bi morala priti iz domačih logov, kajti kdo je ta Mojca Pungerčar, kdo jo pozna, zanjo še nismo slišali … Tako mi je prijazni gospod iz prvega odstavka tega spisa opisal kriterije in izid obravnave moje prošnje. Tujka v očeh slovenskih rojakov na tujem sem se nato zatekla tja, kjer me poznajo -- domov. Ministrstvo za kulturo v Ljubljani je ponovno pretehtalo mojo prošnjo za štipendijo slovenskih umetnikov na tujem in jeziček na tehtnici je iz prvotne zavrnitve poskočil na »yes«. Štipendija ministrstva za kulturo je pokrila dober kos astronomske šolnine, ostalo pa je prispevala šola. »Hočem vas videt diplomirat!« se je odločil direktor finančnega sektorja. Let it be.

DELATI BO TREBA

Dejstvo, da si bom morala denar za življenje sama zaslužiti, sem sprejela kot izziv. Obštudijsko delo mi je prineslo prav toliko zadovoljstva kot študij, pa še dober občutek neodvisnosti. Šole predstavljajo študentom glavni vir zaslužka. Študentje delajo v pisarnah, laboratorijih, učilnicah in okrepčevalnicah, vodijo šolsko galerijo, sedijo v svetovalnih pisarnah in nadzorujejo tehnične studije. Da ne bi študij zaradi dela trpel, je število dovoljenih delovnih ur omejeno na 20 ur na teden, za mednarodne študente le na kampusu. Kot izmenjalna študentka sem lahko delala poleti tudi izven šole, saj je bilo takrat na kampusu manj povpraševanja. Načinov iskanja dela je seveda nešteto. Ponavadi zadostuje že to, da se sprehodiš po kakšni poslovno živahni četrti; v skoraj vsaki izložbi visijo obvestila, da trgovina, restavracija ali servis išče pomoč.

Redna zaposlitev je v času študija nedovoljena. Po študiju pa tuji študent lahko zaprosi za praktični trening, ki mu omogoči enoletno sklenitev delovnega razmerja z izbranim delodajalcem. To obdobje profesionalne prakse je lahko zelo donosno, še posebej v primerih iskanih poklicev, naprimer v računalništvu. Vendar to velja le za študente s študentsko vizo tipa F1. Fundacija Fulbright z delovnimi dovoljenji ni tako radodarna. Fulbrightova verzija praktičnega treninga se imenuje akademski trening, za pridobitev tega statusa pa so postavljeni veliko bolj strogi pogoji kot za praktični trening. Če bi kot Fulbrightov štipendist radi kronali diplomo z enoletno iskušnjo v ameriških poslih, vam svetujem, da po preteku prvega leta študija in štipendije takoj prekinete sponzorsko razmerje in preidete na navadno študentsko vizo. Koristnost mojega predloga preverite pri svojem šolskem svetovalcu ali pa se sami zakopljite v papirje.

ŽURIRAL BO

Verjetno ste se že spraševali, ali je čas študija tudi v Ameriki tako brezskrben čas življenja, kot velja prislovično v Sloveniji? Če že ne brezskrbno, je študij vsekakor zelo veselo obdobje. Seveda pa ne kar takoj na začetku, saj pred domotožjem najbrž ne more pobegniti nihče. Vse situacije, ki jih moraš obvladati, so pravzaprav samo okostje za resnično meso in kri študijskega obdobja: prijateljstvo, sošolce, profesorje, ljubezni in zamere.

Tisti, ki v podiplomski študij ne skočijo takoj po diplomi, se znajdejo med mlajšimi od sebe. Sama sem ujela zadnji vlak – leto kasneje bi bila že prestara za Fulbrigtovo štipendijo, katere starostna meja je 35 let. Seveda se med sošolci znajde tudi marsikateri senior in razlogi za študij na stara leta so lahko prav zanimivi. Vzpostavitev notranjega ravnotežja lahko zahteva kar nekaj časa. Spopasti se je treba z očutki inferiornosti, povezanimi s statusom študenta. Preskok iz položaja umetnice v položaj študentke umetnosti sem na začetku primerjala z začasnim odvzemom licence za opravljanja poklica, vendar pa so ti občutki kasneje minili. Vsi si kdaj želimo, da bi vso stvar začeli na novo in eden najboljših načinov za uresničitev takšnih želja je študij v novem okolju.

Zavezništva med študenti se formirajo po naravnih zakonitostih bližine. Mednarodne študente druži skupen občutek dislociranosti, zato tovrstno prijateljstvo praviloma najprej steče. Tu so še druge povezave, naprimer skupna predavanja, podiplomci v.s. poddiplomci, pripadnost oddelku, geji v.s. »straight«, uporaba istih medijev, podobna zanimanja, ipd., skratka nič drugače kot kjerkoli drugje. Le da je dinamika odnosov zelo hitra, novi študentje neprestano prihajajo in stari odhajajo. Šola je pač mesto tranzicije. Komaj si se dobro vživel, že je treba oditi.

KDO BO PA TO KUPIL?

Maja letos bom v San Franciscu prejela diplomo in naziv Master of Fine Arts. Uvrstila se bom v armado visokoizobraženih umetnikov in umetnic, ki jih vsako leto na tržišče izstrelijo ameriške umetniške šole. Večina diplomantov upa, da bodo visoko ceno izobrazbe upravičile boljše možnosti za njihovo umestitev v umetnostni sistem. Svojo motivacijo za študij pa lahko opišem tudi takole: v potovanju skozi tržno naravnani izobraževalni sistem, kjer je izobrazba privilegij vplivnih in bogatih, me je podžigala želja z rožički na glavi, kopiti in repom – da temu sistemu ukradem košček priviligiranosti in odpihnem avro nedostopnosti. Kot navadna smrtnica delavskega porekla in kot umetnica, za nameček še slovenska. Ampak kot sem že omenila, stvar je treba gledati tudi pragmatično. Na kakšen način lahko svojo ameriško izobrazbo zdaj tržim? Precej slovenskih Fulbrightovih študentov je po vrnitvi v domovino naredilo lepo kariero. Se bo kdo od njih oglasil?

Marija Mojca Pungerčar
December 2000