Artservis

Kontekst

Alen Ožbolt
Pred denarjemx

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je zdelo, da živimo predvsem od zraka. Ko smo torej svojo mladost preživljali v drugačnem simbolnem prostoru ter v drugačnem političnem in ekonomskem sistemu kot danes, o borzi, delnicah, vrednostnih papirjih in podobnem nismo vedeli veliko in pravzaprav nič konkretnega. Le nekaj malega smo lahko slišali in videli o tem, največkrat prek televizijske slike ali v obliki filmskih podob. Tudi polemike in razprave o osamosvajanju so bile bolj politične (država, totalitarizem in parlamentarna demokracija, človekove pravice in svoboščine) kot ekonomske. In vendar smo se srečevali z vsakodnevno "banalno" ekonomijo in seveda tudi z ekonomijo umetniške produkcije, ki je imela na bančnem računu komaj kaj več kot nič. Malo več kot nič, a je življenje kljub temu bilo bogato in tudi umetniška produkcija je bila raznovrstna ter bogata.

Leta 1990, tik pred spremembami, je revija Start povabila nekaj umetnikov iz nekdanje Jugoslavije k "upodobljenju", oblikovanju novega denarja. Seveda to ni bil konkreten projekt, naročilo, marveč provokativen konceptualen projekt, ki je očitno"ciljal" in problematiziral nevzdržen politični in ekonomski položaj v tedanji Jugoslaviji. Krvavi razpad se je zgodil kmalu za tem, tudi revija Start je kmalu nehala izhajati.

Idejni projekt VSSD o denarju se je glasil takole:

"3, 2, 1 – 0 (Denar). Sanjamo denar. Ne zdi se mi smiselno razbijati zdravorazumskih predstav o moči denarja, s katerim je moč doseči vse. Pravzaprav je treba situacijo še bolj radikalizirati, se pravi, vzeti jo moramo še bolj zares. Ne samo, da je denar mera in ekvivalent vsega, denar je kar označevalec vsega. Svet se v tej točki (na mestu denarja) reflektira in okoli nje sestavlja svojo podobo. Z njim se meri in v njem se celo vidi. Vsaka stvar je ona sama in hkrati še najmanj (svoja) mera, izražena v denarju. Soočenje z denarjem je soočenje z notranjo predpostavko, kjer se igra igra imeti ali ne imeti, biti ali ne biti. Sodobni svet je tako ujet v lastno denarno bazo, da je denar temeljni temelj in prvo gibalo. Čas je denar. Nenehno se izmenjujeta menjava besed in menjava denarja. Ta krogotok nam govori, da materialni obstoj življenja potrebuje vsakodnevno prostitucijo. Govori nam tudi o prehodih subjekta v objekt in obratno – in ne negira razlike. Priča smo ponotranjenemu razmerju do denarja, kjer številke odslikavajo človeka: opazujemo količine in živimo številke. V tem prostoru se prepletata umetnost poslovanja in umetnost kot posel. Andy Warhol ni samo tisti, ki prvi do skrajnosti izrazi ta obrazec, je tudi tisti, ki to, kar mu je najljubše, izrazi na sliki; to stori tako, da naslika denar. Seveda to ni katerikoli denar, to je denar, ki ima močno vrednost (zavarovano z zlatom), to ni jugoslovanski dinar, ampak ameriški dolar. Umetnik v dobi serijske reprodukcije sistematično ponavlja in odtiskuje podobe, ki 'gredo za denar'. Warhol proda sliko za denar, vendar tudi postavi denar na sliko. Zato nam po tej definitivni gesti ostane le to, da postavimo sliko na denar, da slika postane denar 'v čisti obliki', DENAR JE SLIKA in SLIKA JE DENAR. Ta poteza seveda ni več področje sanj, saj je kar najbliže polju smrti. Glorifikacija denarja je oblika smrti slike."

Nato je prišel "tranzicijski kapitalizem" in z njim simptomatična nagrada West (l. 1993), nagrada za najbolj "originalne umetniške dosežke", prva in edina nagrada pri nas, ki je bila finančno "težka" za dve državni Prešernovi nagradi. Stališče nagrajenca do te nagrade je bilo naslednje: "Govoriti o nagradi West, pomeni govoriti o denarju. Torej tu ne gre za neko veliko čast, narodni pomen, pomembnost, simbolno stvar, saj je teža te nagrade predvsem v denarju. Ravno zato prav to nagrado spoštujem in podpiram. Ker ne funkcionira na ravni nekakšne simbolne podreditve visokim ciljem in časti (poklekniti). Ta nagrada je denar in hvaležen sem, ker nekdo umetnosti in umetnika ne sprejema kot nekakšno vzvišeno ezoterično bitje, ki nima temelja v tem umazanem svetu, ampak ga sprejema kot človeka iz mesa in krvi, ki za umetnost potrebuje denar. In to je pomembno: denar, soočenje z denarjem je soočenje s temeljem tega sveta: biti ali ne biti, imeti ali ne imeti. Vsaka stvar je ona sama in hkrati še najmanj mera, izražena v denarju. Zato ne more biti smiselno razbijati idealistične predsodke o umazanem denarju, kot da je denar lahko čist. Vendar – seveda – takoj vem, da ne nagrada ne nagrade niso rešitev za umetnost, ki je nihče ne potrebuje in ki je ne podpira niti trg. Seveda trg ne uniči nujno umetnosti, lahko jo celo podpira. In za to gre, pri nas nihče več ne podpira likovne umetnosti na način, kot jo ta nagrada. Nagrada West je za spremembo East."

V devetdesetih letih se je počasi oblikovala Ljubljanska borza, ki je kmalu delovala po svojem bistvu in služila svojemu poslanstvu. Borzniki, posredniki in podjetja so že bili vredni toliko, kolikor kotirajo na borzi ... Potem je lahko prišel tudi kovinski sejalec.

O DENARJU. SEJALEC | 1.000.000. DENAR V OČI (2001)

"Čudna stvar. Če si še ne bi bil na jasnem o tem, ali je možno z denarjem kaj dobrega storiti, tedaj bi se bil, ko sem za denar nakupil kruh in hranil nekoliko tisoč ljudi, povsem za trdno uveril, da ne moreš storiti z denarjem ničesar razen zla."
L. N. Tolstoj, Zrelo klasje

1xxxxxGledaš denar. Denar se blešči, denar slepi. Hrbtna stran vsake umetnine je materialna, ekonomija, produkcija, ki se meri in izraža v stroških, v denarju. Pri projektu Sejalec / 1.000.000 je denar njegova hrbtna, a tudi prednja stran. Denar je tu sam videz, edino "sredstvo", "izrazni" material in hkrati "vsebina", motiv projekta. Gledamo estetski način bivanja denarja. Denar – gotovina – je na tleh. Denar je tu zunaj obtoka, "zamrznjen", zunaj menjave, je "temeljna vsebina", objekt pogleda in motiv razstave.

10xxxx Denar je tu torej tisto, vendar me ne zanima samo njegova eksplozija, njegova globalna ekspanzija, temveč predvsem njegova implozija, njegova – recimo temu tako – mikrosituacija, tisto, kar imenujejo "osebna ekonomija". Poglejmo v svoje denarnice, poglejmo od globalnega k zasebnemu, od globalne ekonomije in ekspanzije k osebni, ozki, majhni mikroekonomiji. Varčnost, preudarnost, skopost in seveda tudi sebičnost, požrešnost ... ali niso vse to povsem naravna občutja in "življenjske strategije" človeka v njegovi mikroekonomiji, v njegovem mikrokapitalizmu? Ali niso tako rekoč naravna kapitalistična občutja?
Denar dihamo, in medtem ko ga sanjamo, si ga želimo, služimo, shranjujemo, celo kopičimo in ga seveda uživamo, trošimo. Skopuhi smo, skrbno varujemo svoje račune in denarnice; ključne besede so ("prvi") osebni zaimki: zame, zase, meni, moj, moja, za moje ... Kot štetje, računanje. Človeški značaj in njegovi "osebni" pogledi se – seveda – prepleteno in zapleteno oblikujejo pod vplivom "obdajajočega" okolja, okolje pa je nekako "notranje" človeku. Kapitalizem je napolnil sosedove trgovine in police, osvetlil mesto in izložbe, izboljšal motorje in pločevino ... vse to predvsem zato, da bi karseda izpraznil človeka, vsaj njegov žep in bančni račun. Smo potrošniki, da trošimo, da kupujemo, nabavljamo. Tisto, kar je resnično in temeljno v obstoju človeka v kapitalizmu, je njegova nečimrnost, saj je le tako lahko dober potrošnik. Dober potrošnik ni mrtev potrošnik – čeprav so tudi z mrtvimi stroški –, dober potrošnik je samoljuben (ljubi sebe in svoje telo), je egoističen (kupuje zase in le še za najbližje), je sebičen (hoče imeti vsaj toliko ali raje več kot drugi) in je pohlepen, pravzaprav grabežljiv (ima in kupuje veliko več, kot zares potrebuje in porabi, in veliko več, kot potrebuje). Ljudje smo postali večji od ljudi. Kolikokrat več porabi (pravljično-pedagoško bi rekli požre) "zahodnjak" od človeka tretjega sveta? Petdesetkrat, stokrat, tisočkrat?
Na eni strani skopost, na drugi požrešnost, to sta – z roko v roki v košarici – glavni življenjski vodili, drži v kapitalizmu. Morda skopost in požrešnost nista čisto pravi čustvi, sta pa že v celoti nameščeni v možganih (100 %) zahodnjaka. Da ljudje v kapitalizmu preživijo, pa ne morejo le trošiti in trošiti, morajo tudi varčevati, da bi lahko potem več in izdatno trošili. Toda varčnost je tudi skopost, kreditiranje je skopost, investiranje je skopost, gospodarnost je skopost, vedno se računa na dobitek, na plus, na obresti, dobiček, na več, na še več kapitala. Skopost je celo tam, kjer smo berači, kjer nimamo, kjer damo, saj darovanje ni darovanje, "žrtvovanje" denarja, kajti "darovalec" vedno pridobi velik osebni ali celo družbeni dobitek in imetek v obliki lepe, dobrohotne in nepokvarjene samopodobe in širšega družbenega ugleda. Za koga so pravzaprav gala, tako imenovane dobrodelne prireditve, za tiste, ki so tam in nastopajo v bogatih, vanity toaletah, ali za "reveže", ki jih ni tam in nosijo zgolj ponošene konfekcijske cunje?

100xxxxxV številkah smo. "Mera" ni človek (homo mensura), saj je veliko oblik ne le za človeka (nekaj, kar ga – recimo – lahko razveseljuje, krepi in mu ponuja ugodje), temveč tudi proti njemu (nekaj, kar je večje, močnejše od njega, ga lahko boli ali celo ubije). Finančni sistem, denar, je tisti univerzalni "merski sistem", ki postavlja mero, vrednost stvarem, oblikam in tudi ljudem: vemo, koliko so vredni kruh, mleko in jajca, vemo, koliko je vredna hiša, računalnik, koliko čevlji, avto ali hitri seks, in najbolj neposredno vemo, koliko je vredna naložba, delnica ali ("težak") bančni račun. Številke so tisto, v kar moramo verjeti, saj se "širša družbena resničnost" ali "objektivna stvarnost" pogosto meri in z odstotki opisuje v anketah, v slikah-grafih, diagramih, lestvicah. V grafih so stvari kot števila, družba in svet sta ujeta v številkah. Biti ali ne biti v kapitalizmu pomeni imeti ali ne imeti.

1000xxxxxKaj je bilo prej, beseda ali mobitel? Koncept tradicionalno pojmovanega kapitala se je zelo spremenil. Denar nima več fiksne oblike, denar je hiter, denar se nenehno giblje in spreminja, preoblikuje in globalni kapital je danes – res je – vse bolj razširjen. Zato uporablja najsodobnejša orodja in orožja. Globalizem je pravzaprav popolni imperializem."Stanje stvari" je torej gibanje, še hitrejše gibanje, eksplozija. Kapitalizem je stroj v hitrem, vse bolj drvečem gibanju, ki generira čedalje več denarja. Danes to še omogoča pametna plastika, jutri pa že "digicash" in na rožnatem jutranjem obzorju je trg desetih bilijonov dolarjev. Globalni trg je vseobsežno – globalno – oplajanje in oplojevanje denarja. To se dogaja skozi izpopolnjen sodobni sistem, ki vse uspešneje organizira cirkulacijo ter distribucijo denarja in blaga – in seveda postransko tudi besed, informacij –, in to veliko učinkoviteje kot katerikoli sistem doslej. Denar si želi učinkovit, brezmejen, nenehen, hiter krogotok profita.

10 000xxxxxDenar je vsestransko in globoko razmerje človeka do sveta, ki dosega takšne razsežnosti, da lahko govorimo tudi o odvisnosti in zasvojenosti. Brez denarja ni življenja, vsaj tako imenovanega dostojnega ne. Ekonomski zakon profita je – na primer na osebni ravni – povsem praktična in pragmatična logika, ki je takšne narave, da mora svojo pridobitništvo in funkcionalnost nenehno dokazovati, obnavljati iz dneva v dan. Nenehno je treba ustvarjati željo in potrebo po posedovanju stvari, informacij, potrošnega blaga množične proizvodnje in seveda unikatov, kolikor unikati še obstajajo. In to željo in potrebo je treba zadovoljevati. Umeščeni smo v sistem, kjer se igra na željo, in ostane nam edino svoboda do izbire, vendar je tudi ta svoboda izbire iluzorna, a jo vseeno doživljamo kot svobodo, kot svojo svobodo (do) izbire, ki pa nam je navsezadnje (tako svoboda kot izbira) vsiljena. Potrošnik je pri tem žrtev široke in temeljite "multimedjiske" (reklamne) kampanje. Ali ni to učinkovito"pranje možganov in madežev" pravzaprav mentalni terorizem?
Trg je pravokoten, tržni izdelki so okrogli, zato trg ne bo nikoli zasičen, zapolnjen. Profano in celo nekoč banalno početje, kakršno je nakupovanje, je preoblikovano v kompleksen estetski dogodek, ki je dramaturško spretno zasnovan na zapeljevanju, na proizvajanju potrebe, želje in končne zadovoljitve, ugodja. Ne moremo še reči, da je porabnik ali potrošnik z nakupom – z denarjem –, z blagom vstopil v spolno razmerje s trgovino, z blagom ali s proizvajalcem, vendar je posedovanje tako fizično kot oralno. (Res je, da si je z denarjem mogoče kupiti telo, drugo telo, in plačati orgazem, tega pa ne prodajajo v Sparu, Mercatorju ali Leclercu.)
Sejalec, setev in žetev. Kapitalisti (ampak K-ji niso več zgolj Oni, temveč tudi One) seveda niso več "hudobni in obilni lenuhi", marveč prijazni, lepi, privlačni, gibčni, dinamični, vestni in delovni iniciatorji (oplojevalci), ki dobro analizirajo trg (preorjejo, pripravijo in pognojijo prst), preučijo poslovno tveganje (vreme), investirajo (zasadijo) majhna ali velika sredstva (semena), ki zrastejo v majhna ali velika uspešna (plodna) in močna podjetja (drevesa), ki bogato proizvajajo (rodijo) in izdelki (plodovi) se prek razvejane distribucije in – seveda – široke pozitivne, afirmativne reklame seveda dobro prodajajo, konzumirajo. Morda je to smešna kmečka ali "poljedeljska" karikatura, impresija –, ampak saj je mogoče tudi tako opisati trg in njegovo ponudbo, poslovne subjekte, želje, blago in izdelke?

100 000xxxxxKaj pa mera in cena umetnosti, kdo in koliko je "ljubljen" oziroma "cenjen"? Podobo Kristusa, denimo, so v preteklosti izdelovali v neskončnost, na začetku dvajsetega stoletja pa je dokončno propadla razsvetljenska "estetika lepega". Estetika kot "filozofija okusa" je postala "zgolj" stvar dobrega okusa, kriterij lepega pa popolnoma relativen, saj smo doživeli številna "neestetska", fenomenalno "grda", rokodelsko "uniformna", korporativno dolgočasna, idejno "sterilna" in agresivno vizualna umetniška dela. Lepo kot (estetski in "merski") kriterij je definitivno propadel.
Lepo prosijo, da bi videli ... Ko so se nekoč na slovenski televiziji lotili oddaje o umetnostnem trgu v Sloveniji, so tam nastopali ter govorili le galeristi in kritiki. Umetniki in vsi drugi so bili izključeni, brez glasu (škoda le, da je Slovenija resnična, in ni le domišljija!).
"Privatizacija" v umetnosti pa deluje od druge polovice devetnajstega stoletja, torej že več kot stoletje, vendar tu z besedo privatno merimo le na vse večjo avtonomijo umetnosti v razmerju do cerkve, kralja ali države. Umetnost pa je danes v objemu in primežu raznovrstnih "pluralnih ideologij" in zlasti trga. Slikarstvo ne obstaja le znotraj slikovnega polja, na platnu, in niti samo znotraj galerij in muzejev. Tisto zunaj roba, zunaj fizične meje umetniškega izdelka, se pogosto izkaže kot pomembnejše in usodnejše za umetnost, kot je to vidno na njeni površini.
Umetnosti ne ustvarjajo le umetniki. Dejstvo, da je moderna in postmoderna umetnost tako in drugače ujeta (v ideološki, socialni, družbeni, zgodovinski, prostorski … kontekst), nam govori o razcepljeni naravi umetnosti. Razmerje umetnosti do zunanjosti, do okolja, javnosti in aktualne družbene strukture govori o samem notranjem v umetnosti, o samem jedru. Jedro ni le umetniški objekt niti umetnik, temveč prav razcep v umetnosti, to je razcep med "umetnostjo in svetom", med objektom in percepcijo, interpretacijo, razcep med notranjim in zunanjim. Nedoločljivost te meje je jedro umetnosti. Lepo bi bilo govoriti o odprtosti medija in svobodi jezika v umetnosti nasproti determinizmu vladajočega umetnostnega sistema, vendar notranja odvisnost in podrejenost umetnosti deluje (ne le in ne zgolj na primarni ravni) kot apologetsko potrjevanje te resničnosti ali njegovo pačenje in eksces, ki pa je tudi ali celo najbolj inkorporiran v sistem trga. Zato je zanimivo, zakaj si velik del sodobne umetnosti – kot že tolikokrat v pretekli umetnosti – želi in se trudi skoraj povsem približati in prekriti z "življenjem", se lahkomiselno stopiti z umetnostnim okoljem ali hlapčevsko odslikavati družbo. Dvorni umetniki so bili večinoma hlapci vladajoče oligarhije, drugi pa njene žrtve.

1 000 000xxxxxKaj je slabše: muzeje osvojiti ali jih zrušiti? Kaj je bolje: "osvojiti" internet ali ga "izklopiti"? Saatchi faktor, umetnina na steni ali v zbirki, je vrednost, denar na očeh. Umetnina ni le polje, prizorišče sublimacije, sublimnega. Umetnina ima svojo ceno in s tem določeno vrednost. Tako zbiratelj kot umetnik plačujeta visoko ceno za to, da lahko sodelujeta in participirata v tem krasnem umetnostnem sistemu. Umetnik tu ni ne prvi ne zadnji. Tu je množica umetnostnih, kritiških in tržnih prezentacij, interpretacij, kvalifikacij, ocenjevanj, vrednotenj in sodb. Koliko so te "zunanje" instance in moči odločujoče in nasprotujoče, kontradiktorne, je vidno pri raznovrstnem in kaotičnem vzpostavljanju kriterijev ter različnih razpršenih sistemih re-prezentacij in distribucij (umetniške šole / galerije / muzeji / kustosi / kritiki / zbiralci / publika / katalogi / revije / mediji...). Stari sistemi razpadajo ali pa se spreminjajo in prilagajajo. Zato je danes bolje govoriti o mreži, kajti sistem predpostavlja neki hierarhični model, sodobne mreže pa imajo razpršena središča in vozlišča. Ne moremo reči, da je umetnostni trg centralističen, to pa ne pomeni, da je zgolj mednaroden, saj je še vedno specifičen, lokalen, odvisen od lokalnih pogojev, razmerij in okusa. Včasih je lahko usoden en sam glas.

Moderni pojem umetnosti pa je v osnovi stal na ideologiji avtonomne umetnosti: moderne so bile umetnostne prakse, ki so se utemeljevale na umetnosti sami kot svoji lastni ideologiji. Avtonomistična ideološka struktura moderne umetnosti je torej svojo avtonomijo zgradila na subjektu, na individualizmu, na iluziji svobode izjavljanja. Kako močna je bila ta iluzija in laž, razločno vidimo šele danes. Moderna umetnost je v razmerju do religije kot ideologije, do cerkve kot institucije religije in do Biblije kot teksta, literarne predloge velike večine umetnosti od romanike in gotike do renesanse in baroka delovala nevezano in svobodno. Toda celo umetnost dvajsetega stoletja, ki je bila poimenovana za avantgardistično, subverzivno, destruktivno, nenamensko, fizično minljivo, nefunkcionalno ..., je imela globoko razmerje do družbe in je navsezadnje celo pridobila svoje mesto v njej, v interpretacijah, knjigah, galerijah, muzejih in pri zbirateljih. Tudi današnja postpostmoderna in mednarodna in multidiskurzivna razsežnost umetnosti ima še vedno tisto mesto, kraj, kjer je umetnina – četudi je to mesto razcepljeno, razpršeno, mnogolično ali virtualno –, in to mesto je tam, kjer se križajo številni interesi.
Ali so torej varuhi umetnosti gledalci in muzealci, galeristi in kritiki – ali pa so to čuvaji, varnostniki v muzejih in galerijah? Naddoločeni "internacionalni pluralizem", raznolikost in pestrost umetniških stilov in izdelkov, govori o neki globalno razpršeni in polimorfni podobi, o situaciji v umetnosti, ki pa prikriva prav diktatorstvo zahodnih kustosov in galeristov, moč zahodnih muzejev in zbiralcev, moč kapitala (zdaj se celo v New Yorku pritožujejo, da je umetnost že preveč denarna). Centri umetnosti so pač večinoma tam, kjer so centri kapitala. Tam, kjer je umetnost predstavljena, tam je tudi ujeta. Sodobni umetnostni trg je jasen in preprost, dobeseden, le v svoji cenovni vrednosti, v meri denarja. Vendar naj je ta mera/cena še tako utemeljena, naj ima strokovno oceno in tržno osnovo, ni objektivna, je brez trdne osnove ter je iracionalna, naključna in imaginarna. Bogata fantazija, kajti, kot bi rekli Američani "domišljija je neizmerna".