DEJAVNOST

Izvoz ali iznos umetnin

Po vstopu Slovenije v EU ločimo:
- iznos (prenos umetnin iz Slovenije v drugo državo članico EU)
- izvoz (prenos umetnin iz EU v državo nečlanico).

Za iznos ali izvoz moramo pridobiti potrebna dovoljenja.

Če dela prenašamo iz drugih držav (članic EU ali nečlanic) v Slovenijo, moramo preveriti zakonodajo države, odkoder želimo umetnino prenesti. V primeru vnosa ali uvoza slovenska dovoljenja namreč niso potrebna, lahko pa na meji (če gre za uvoz) zahtevajo izvozno dovoljenje države, odkoder umetnina prihaja.

Posebej moramo paziti ali je naša umetnina, ki jo želimo iznositi ali izvoziti, hkrati tudi predmet kulturne dediščine. Pri samem prenosu umetnin pa moramo biti pozorni še na morebitno plačilo carine, ki sedaj pride v poštev le še pri izvozu.

Kaj je kulturna dediščina?

Poleg območij, kompleksov, grajenih ali drugače oblikovanih objektov, so to tudi predmeti ali skupine predmetov, ohranjena materializirana dela, ki so rezultat ustvarjalnosti človeka in njegovih različnih dejavnosti, družbenega razvoja in dognanj. Ti morajo biti značilni za posamezna obdobja v slovenskem in širšem prostoru, katerih varstvo je zaradi zgodovinskega, kulturnega in civilizacijskega pomena v javnem interesu.

V praksi je postopek tak, da Ministrstvo za kulturo podeli predmetu status kulturne dediščine, če ta izpolnjuje zgoraj omenjene pogoje. V takem primeru ga vpiše tudi v javni register kulturne dediščine.

Če statusa umetnine ne poznamo, se o njem lahko prepričamo z vpogledom v omenjeni register na Ministrstvu, informativno pa si lahko ogledamo tudi stran http://rkd.situla.org/.

Poleg zgoraj omenjenega opisa in postopka, pa se štejejo za premično kulturno dediščino tudi določene zvrsti predmetov (npr. muzejski predmeti, arheološki predmeti, starejši od 50 let, originalne grafike, letaki, starejši od 50 let, pohištvo starejše od 70 let...).

Natančnejši seznam si lahko ogledate v Pravilniku o določitvi zvrsti predmetov kulturne dediščine (Uradni list RS 73/2000 z dne 19. 8. 2000).

Izvoz in iznos umetnin
Za izvoz umetnin, ki sodijo v kulturno dediščino, poznamo 3 različne vrste dovoljenj:
- standardno izvozno dovoljenje: za trajni ali začasni izvoz, izda pa se za posamičen predmet ali pošiljko predmetov,
- posebno odprto dovoljenje: za večkratni začasni izvoz predmeta, katerega lastnik ali zakoniti posestnik je določena oseba ali organizacija, ki bo predmet uporabljala ali razstavljala, velja pa največ 5 let,
- splošno odprto dovoljenje: za vsak začasni izvoz kateregakoli predmeta, ki je del stalne zbirke muzeja ali druge institucije, ki hrani zbirko, velja prav tako 5 let.

Pri iznosu je situacija podobna, kriteriji so isti, le da imamo opravka z dovoljenji za iznos.

Vse obrazce za izdajo omenjenih prošenj in navodila za izpolnjevanje dobimo na straneh Ministrstva za kulturo - Kulturna dediščina.

Ker z vstopom Slovenije v EU na mejnih prehodnih nadzor opravlja samo še policija, to ne pomeni, da pridobitev dovoljenja za izvoz ni potrebna. Če namreč pride do nadzornega pregleda v drugi državi s strani katerega koli upravnega organa (med samim prevozom ali npr. na razstavi), moramo to dovoljenje vedno imeti pri samih predmetih. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da se bodo predmeti šteli kot protipravno odstranjeni iz države.

Kaj pa, če umetnina ni predmet kulturne dediščine?

V tem primeru dovoljenja za iznos ali izvoz seveda ne potrebujemo, a stvar ni tako preprosta. Obmejni organ namreč s tem dejstvom ni seznanjen in lahko še vedno zahteva zgornje dovoljenje. Če lahko obmejnemu organu na kakršen koli način dokažemo, da umetnina ni del kulturne dediščine, je stvar rešena. A najpogosteje temu ni tako, zato je priporočljivo, da za dovoljenje vseeno zaprosimo. Isto velja v primeru, ko nismo prepričani ali imamo opravka s kulturno dediščino ali ne. Če namreč Ministrstvo dovoljenja ne izda z obrazložitvijo, da predmet ni kulturna dediščina, je to dokument, ki nam bo služil pri obmejnih organih.

Glede na odzive naših bralcev je praksa na meji takšna, da pogosto lažje prenesemo čez mejo umetnine z mednarodnim ATA zvezkom, kot pa s slovenskim izvoznimi/iznosnim dovoljenjem, ki ga nekateri mejni organi ne poznajo dobro. Najboljša rešitev je tako pridobitev obeh listin (ATA zvezka in dovoljenja), da bo prehod meje čim manj boleč.

Prispevek je nastal v sodelovanju s Pravno-informacijskim centrom nevladnih organizacij - PIC.