Kontekst

Alenka Pirman
Servis za umetnost

"V čudnem zdaj živimo svetu, vse dobiš na internetu."
članica Društva upokojencev Litija

Radi pravimo, da je umetnost nekaj izjemnega, nedoumljivega, celo sublimnega, transcendentnega ali metafizičnega, da vsebuje neki 'je ne sais quoi', nekaj neopredeljivega, kar jo prežema in nas z njo. In bolj ko jo kujemo v zvezde, težje se sprijaznimo z zavestjo, da (za) vsako umetnost nekdo plača (naj bo še tako 'povera'), da se skratka poraja v konkretnih geopolitičnih in kulturnoekonomskih okoliščinah.
In če dolgo let aktivno delujemo v teh 'okoliščinah', se nam utegne zgoditi, da smo nad njimi razočarani. Produkcijo, distribucijo in 'potrošnjo' umetnosti uravnavata predvsem mehanizma domače kulturne politike in zahodnega umetnostnega trga. V imenu umetnosti smo jima pripravljeni streči, vztrajamo menda zaradi tistega 'je ne sais quoi-ja' in postajamo profesionalci, včasih celo funkcionarji ali pa vsaj aktivisti, ki vemo, kaj je za našo umetnost najbolje!

Sodobno umetnost v zadnjem stoletju nahajamo na zemljevidu ustreznih institucij in poklicev, v mreži umetnostnega sistema torej, ki slej ko prej zajame še tako poniglave utopije. Razvoj tega sistema dobro ilustrira cinični izračun profesorja Johna Picka: leta 2300 bo na svetu več administratorjev umetnosti kot pa ljudi! Narava tega sistema je dvojna: produkcijo in distribucijo umetnosti podpira, obenem pa ju konstituira. Enostaven primer: finančna podpora Ministrstva za kulturo nekemu projektu je sicer oprijemljivo izražena v tolarjih (od tega zneska si taista država odmeri še akontacijo dohodnine), obenem pa mu podeljuje tudi simbolno vrednost (ni dvoma, da gre za kakovostno umetnost nacionalnega pomena), s katero se prejemnik očitno strinja!

In vendar nas mora izračun gospoda Picka navdati z optimizmom. Obstajajo torej številne institucije, ki zaposlujejo še številnejše strokovnjake, na svetu pa so samo zato, da pomagajo drugim institucijam in strokovnjakom ustvarjati umetnost! Njihova merila so seveda različna, zato ni bojazni, da na tem trgu ne bi našli sogovornika! Ampak ključno je, kako sploh priti do informacij o vseh teh virih financiranja, natečajih, razpisih, ponudbah za sodelovanje in izobraževalnih programih?!

Na ravni geopolitike se rado govori o razmerju med centrom in periferijo ali med lokalnim in globalnim, v luči sociale o priviligiranih in depriviligiranih, nezavarovanih slojih, znotraj posameznega strokovnega področja pa o delitvi na elito in 'ostale'. Študentski stan, na primer, je priviligiran. Servisirajo ga številne podporne organizacije, ustanove in iniciative, ki obvladajo ali pa vsaj rokujejo s številnimi mehanizmi. Štipendije, razpisi, viri informacij ... Obenem nas izobraževanje na ustrezni (umetniški) instituciji že lansira v prej opisane koordinate! Nato nam preostane še 'dolg pohod skozi institucije', najraje centralne, priviligirane in elitne. Tam se bomo izpopolnjevali, pridobivali informacije in poslovne stike, ter z leti in z izkušnjami poklicno napredovali.

Kaj pa svoboda, avtonomija in neodvisnost, ki jih tako radi pripisujemo prav umetnosti? Je sploh možno suvereno delovanje onkraj že vnaprej predpisanega?

Zdi se, da takšno utopijo goji SCCA, Zavod za sodobno umetnost - Ljubljana. V časih, ko je S v kratici še pomenil 'Soros', je bil SCCA eliten, priviligiran in centralen. Zdaj je to samostojen zavod brez vnaprej zagotovljenega smotra in virov financiranja. Ni naključje, da je šele kot tak lahko razvil spletno orodje, ki smo ga poimenovali Artservis. Glavnino spletnih strani tvori podatkovna baza, ki jo dnevno dopolnjujemo z novimi informacijami. Razdeljena je na vire financiranja (slovenski in mednarodni, javni in zasebni kapital), priložnosti za sodelovanje in izobraževalne programe. Danes obsega že preko 500 podatkov! Artservisovi viri so njegovi uporabniki, partnerji in sodelavci SCCA-Ljubljana, pa tudi številne spletne strani in e-liste. Nekoč tako skrbno kanalizirane informacije so zdaj 24 ur na dan brezplačno dostopne vsem umetnikom, teoretikom in administratorjem sodobne umetnosti, ki delujejo v Sloveniji. Artservis vzpostavlja tudi solidarno mrežo uporabnikov, ki prispevajo k širjenju dostopnih informacij.

Že mogoče, da v tem "čudnem svetu, vse dobimo na internetu", vendar Artservisovi delavci zagovarjamo tudi pravico posameznika, da računalnika ne zna ali noče znati uporabljati, ali pa ga nima pri roki. Zato smo razvili neformalno mrežo zastopnikov, ki zagotavljajo svojim uporabnikom javen dostop do interneta in uporabnikom pri rabi pomagajo ter svetujejo, kako Artservis kar najbolje izkoristiti. V Ljubljani tako lahko obiščete ZDSLU, CNVOS, Kolodvor - Enoto Knjižnice Otona Župančiča, Famul Stuart Šolo uporabnih umetnosti in Škratovo čitalnico na Metelkovi, v Mariboru pa se lahko z Artservisom seznanite v KID KIBLA!

To orodje seveda ni deus ex machina, ki bi spreminjalo svet umetnosti. Tega morate spremeniti sami - pač glede na vaš svetovni nazor! Morda pa si boste pri tem pomagali prav z Artservisom. Srečno!

Alenka Pirman

Priredba besedila, objavljenega v časopisu Mimogrede št. 10, maj 2002 (Kibla, Maribor).