Artservis
Umetnik na službenem potovanju
IAMAS - Institute of Advanced Media Arts and Science
 
Intermedijski umetnik Sašo Sedlaček opisuje svoje pol-letno rezidenčno bivanje in ustvarjanje v prestižnem rezidenčnem programu na Japonskem.
 
 

IAMAS (Institute of Advanced Media Arts and Science / International Academy of Media Arts and Science) se nahaja v manjšem mestu Ogaki, s "samo" 160.000 prebivalci, na železniškem križišču med Tokiom, Kyotom, Nagoyo in Osako. Kljub temu, da je akademija nekoliko dislocirana, so vsa večja mesta enostavno in hitro dosegljiva.

Od leta 1997 pa vse do leta 2009 so omogočali umetnikom, teoretikom in raziskovalcem, ki ustvarjajo v polju t.i. novomedijske umetnosti, pol-letno rezidenco. Sedaj rezidenca traja, kolikor sem seznanjen, samo tri mesece. Akademija je odlično tehnološko opremljena, z multimedijskimi studii in najrazličnejšimi delavnicami, kar gre najbrž pripisati izdatnemu sponzoriranju prefekture in nekaj močnih lokalnih tehnoloških podjetij.

Študij na tej akademiji oz. inštitutu  je kombinacija sodobne medijske umetnosti,  industrijskega, grafičnega, interaktivnega in informacijskega dizajna, glasbe, filma in animacije. Njihovi študenti po študiju delujejo tako v sodobni umetnosti, kot tudi  v raziskovalnih tehnoloških laboratorijih, snemajo filme, glasbo, izdelujejo risanke…

Od umetnikov na rezidenci, ki so v bistvu nekakšni gostujoči profesorji, pričakujejo  predavanja, prezentacije, individualne in skupne ure s študenti, realizacijo projekta in vključitev učencev v proces nastajanja dela.

Moje bivanje na IAMAS-u je trajalo od maja do novembra leta 2006. Dobil sem plačano povratno letalsko karto, trisobno stanovanje v bližini akademije, z računalnikom opremljen studio in mesečno plačo v višini nekje okoli 3.000 evrov. S tem zneskom sem moral pokriti vse račune, ki sem jih imel v stanovanju in pokriti produkcijske stroške, povezane z izdelovanjem projekta. Ker sem bil pol leta tam praktično zaposlen, sem moral pridobiti delovno vizo, odpreti bančni račun, plačevati davke in skleniti zdravstveno zavarovanje. Z menoj je na rezidenco šla tudi moja partnerica, ki pa je lahko dobila samo trimesečno turistično vizo. Ob pomoči IAMAS-a je lahko bivanje, po precej zapletenem postopku, podaljšala še za en mesec. Dva meseca pa sem bil tam sam. Načeloma nimajo nič proti temu, da rezident pripelje s seboj svojo družino. Za mano je na rezidenco tako prišel umetnik s partnerko in petmesečnim otrokom.

Za razpis na rezidenco sem izvedel najbrž na Artservisu, poznal pa sem jo že prej. Prijava je v začetku potekala precej standardno; z navedbo CV –ja, biografije, natančnim opisom projekta in pa nekoliko nestandardno zahtevo po vključitvi njihovih študentov v proces prijavljenega projekta. Temu je sledil ožji izbor s serijo vprašanj po elektronski pošti, v katerih sem moral do potankosti opisati realizacijo projekta in opisati možno vlogo študentov v procesu. Čisto na koncu pa, kot sem izvedel kasneje, so pri nekaterih umetnikih  iz Slovenije, ki so že bili kdaj na Japonskem, še preverjali moje reference in osebni značaj.

Na rezidenco so me sprejeli s projektom Vesoljske smeti (Space Junk Spotting), vendar smo po eni od mojih začetnih prezentacij prišli na idejo, da bi naredili še nadgradnjo projekta Žicar (Beggar Robot), ki sem ga ravno pred rezidenco v Ogakiju izpeljal v Ljubljani. Ideja o robotu iz odpadne elektronike, ki jo je bilo na IAMAS-u v izobilju, je bila nekako samoumevna. Poleg tega se je vodstvu akademije zdelo, da bo ta projekt, ki je kombinacija tehnološke improvizacije in socialnega konteksta, odlična izkušnja za njihove študente. Tako sem v pol leta na Japonskem realiziral dva projekta, v katerih so v različnih fazah izvedbe sodelovali tudi njihovi študentje. Oba projekta sta bila v času rezidence vključena na tri razstave: IAMAS Multimedia Open House in 2. Ogaki bienale v Ogakiju ter Cultural Typhoon v Tokiu.

Na splošno so se zelo potrudili pri vsem, kar je bilo povezano s projektoma. Organizirali so mi na primer ogled, pogovore in nočitve v četrti Yokohame, kjer prebivajo brezdomci oz. bivši delavci, ki živijo v nekakšni arhitekturni disutopiji. Cela četrt je polna sobic, ki so majhne celo za Japonske stanovanjske razmere, tako imenovanih 3 tatami rooms (tatami je blazina, s katero na Japonskem obložijo tla in se na njej sedi, spi in hodi). Hotel sem spoznati specifično situacijo brezdomcev in fenomen ne-beračenja na Japonskem, ki ga obravnava projekt Žicar. Organizirali pa so mi tudi sestanek v znanstveno-tehnološkem muzeju Miraikan v Tokiu, kjer sem se srečal z direktorjem muzeja, ki je bil nekoč astronavt in je bil tudi na mednarodni vesoljski postaji. Debata z njim je tekla o mojih projektih, ki se sučejo okoli reciklaže in pa seveda o vesoljskih smeteh, ki so bile tema mojega drugega projekta. Predstavitev svojega dela pa sem imel tudi na filozofski univerzi v Kyotu.

Bivanje na Japonskem, ki mi ga je omogočila rezidenca na IAMAS-u, je ena mojih boljših življenjskih izkušenj. To je sigurno najboljši rezidenčni program, na katerem sem kdaj bil, saj mi je poleg izdatne finančne podpore, s katero sem lahko realiziral in razstavil dva projekta, ponudil še hočeš-nočeš pedagoške izkušnje in omogočil detajlno spoznanje in vpogled v Japonsko kulturo, od brezdomcev vse do astronavtov.

Sašo Sedlaček
 

Fotografije:
Sašo Sedlaček

O avtorju:
Likovno prakso Saša Sedlačka zaznamujejo družbeno angažirane tematike, ki se koncentrirajo okoli smeti, reciklaže in tehnologije. 
http://www.sasosedlacek.com/

 

 
 
Prijavi se na okrožnico Artservisa:
 
 
Zadnja objava, tema:
International Conference "Theatre Between Tradition and Contemporaneity" Theatre - ...
 
RSS  Twitter 
 
Artservis | SCCA-Ljubljana, Metelkova 6, 1000 Ljubljana | Pogoji uporabe