DEJAVNOST

Copyleft

Zadnja leta se vse bolj uveljavljajo nove licence za zaščito avtorskih pravic, tako imenovane licence "odprtih vsebin" (Open Content Licence). Mnogi so namreč prepričani, da regulacije zaščite Copyright ne zadoščajo potrebam ustvarjalcev in uporabnikov v informacijski družbi oziroma kratijo njihove pravice.

Copyleft ali svobodna uporaba avtorskih del

Copyleft se v modernem avtorskem pravu pojavlja kot modifikacija instituta proste uporabe avtorskega dela, saj predvideva odpoved materialnim avtorskim pravicam in prosto uporabo avtorskega dela pod pogojem, da so vse predelave in spremembe avtorskega dela podvržene enakemu načelu proste uporabe.

Smisel klasičnega avtorskega prava je v moralni in materialni zaščiti avtorja, ki pridobi z ustvaritvijo avtorskega dela monopolen položaj, podoben položaju lastnika, v katerem lahko odloča o objavi dela, o javnem izvajanju, prenašanju in predvajanju dela, o njegovem reproduciranju, distribuiranju, morebitni predelavi, ipd. Avtor lahko na ta način omeji uporabo svojega dela in s tem odvzame svobodo uporabnikom, saj morajo le-ti za uporabo dela v katerikoli obliki plačati licenčnino.

Poleg pogodbene in zakonite licence pa obstaja tudi pravica proste uporabe, kjer mora zaradi višjih družbenih interesov avtor po samem zakonu dopustiti uporabo svojega dela npr. pri pouku, obveščanju o dnevnih dogodkih, citiranju, ipd. Prav na tem področju gre iskati smisel copylefta; njegovi zagovorniki se zavzemajo za vzpostavitev medsebojnega sodelovanja pri ustvarjanju, kolektivnega razvoja in izmenjave idej. Edina primerna metoda za dosego ciljev pa je svobodna uporaba avtorskih del v vseh stopnjah in v dveh smereh; uporaba dela je brezplačna in zanjo ni potrebno pridobiti nobenega dovoljenja avtorja.

Razvoj

Oseba, odgovorna za prodor ideje o copyleftu je Richard M. Stallman, avtor licence GNU in ustanovitelj sklada Free Software Foundation. Splošen koncept so razvili po področjih avtorskih del, tako da trenutno obstajajo kar štiri t.i. licence oz. dovoljenja za prosto uporabo, in sicer:
- GNU General Public License - GPL
- GNU Lesser General Public License - LGPL
- GNU Library General Public License
- GNU Free Documentation License - FDL

GPL se najbolj pogosto uporablja za računalniške programe, medtem ko je FDL namenjena za učbenike in priročnike za rabo programov. Licence v originalnem tekstu s pojasnili so dosegljive na spletu in jih lahko posameznik vključi v svoje avtorsko delo, v kolikor se želi posluževati načela copyleft. Najbolj znan primer iz prakse, kjer se zagovarja načelo copylefta, je sistem GNU/Linux.

Vsebina

Copyleft naj bi predstavljal direktno nasprotje načelu copyright; kakor avtorska pravica onemogoča svobodo uporabnikom, tako naj bi jo copyleft omogočal. Vendar pa je obstoj avtorske pravice nujen pogoj, da lahko govorimo o copyleftu. Avtor namreč postavi pogoje, pod katerimi se lahko avtorsko delo svobodno uporablja, spreminja in distribuira in le-ti se pri uporabnikovem nadaljnjem prenosu dela ne smejo spremeniti. Avtor se ne odpove vsem pravicam - vsekakor se ne more odpovedati moralnim avtorskim pravicam (pravica do priznanja avtorstva, pravica spoštovanja dela in druge). Tudi obseg odpovedi materialnim avtorskim pravicam je lahko različen in ga določi sam avtor, v GNU licencah pa se nanaša na kopiranje, distribucijo in modifikacijo.

Smisel copyleft je v tem, da se onemogoči nadaljnjim uporabnikom, da bi na predelavi dela pridobili avtorsko pravico in s tem monopolni položaj. Želi se preprečiti nastanek tega sekundarnega monopolnega položaja in ohranitev statusa proste uporabe, kakor jo je določil prvotni avtor. Za vsa izvedena dela morajo tako veljati pravice proste uporabe, razširjanje in spreminjanja, torej načelo copyleft. Pri tem ni pomembno, kako uporabnik uporablja delo, ali ga celo profitno izkorišča - tudi kopije avtorskega dela lahko povzročijo nek strošek uporabniku, ki ga lahko zahteva nazaj od sekundarnih uporabnikov, če so mu ga seveda ti pripravljeni plačati, glede na to, da jim je delo prosto dostopno pri avtorju. Torej se načeloma ne sme pogojevati te oblike proste uporabe z neprofitnim namenom.

Ker copyleft dovoljuje nastanek sprememb na delu in njegovo nadgradnjo, za te spremembe ne more biti odgovoren prvotni avtor. Zato je ob predelavi vedno potrebno navesti, da gre za copyleft, kdo je prvotni avtor, vir in datum, da bo možna ločitev odgovornosti za vsebino podatkov. Podobno citiranje je potrebno tudi pri prosti uporabi po slovenskem zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah, kjer je potrebno navesti vir in avtorstvo.

Slovenska zakonodaja

Predpisi Republike Slovenije oziroma Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-UPB1, uradno prečiščeno besedilo, UL) načela copyleft ne omenja, saj je kot tako razmeroma novo in posledica avtonomnega razvoja. ZASP tako ureja le prenos posamičnih avtorskih pravic, ne pa tudi odpovedi. V primeru copyleft pa se odpovemo večim pravicam hkrati: pravicam do reprodukcije, distribuiranja, dajanja na voljo javnostti itd.

Če izhajamo iz načela varstva avtorja kot šibkejše stranke, ki jo ZASP poskuša zaščititi, bi bila odpoved materialnim avtorskim pravicam možna le, če bi ZASP to izrecno določal. Problem je namreč v tem, ali se avtor zaveda posledic svoje odpovedi pravicam? Ob upoštevanju načela avtonomije volje in splošnih načel civilnega prava pa lahko dopustimo tudi takšno odpoved pravicam, če je odpoved pisna in izrecna oz. vsaj nedvomno izkazana. Odpoved učinkuje erga omnes, torej nasproti vsem morebitnim uporabnikom avtorskega dela.

Vprašanje pa je, če lahko avtor takšno odpoved kasneje prekliče? Če upoštevamo analogijo s pravico skesanja, ki je avtorjeva moralna in neodtuljiva pravica, in varstvo avtorja kot šibkejše stranke, bi tak preklic bil možen. Vendar razlogi varstva pravnega prometa in izjeme od pravice skesanja (velja za računalniške programe, avdiovizualna dela in baze podatkov) takšen preklic odpovedi pravicam onemogočajo.

Ker lahko po ZASP-u avtor prenese le posamične materialne avtorske pravice, bi takšen sistem moral veljati tudi za njihovo odpoved. Avtor bi tako lahko omejil uporabo na določene načine, medtem ko bi osnovna ideja seveda morala ostati izpolnjena; mora priti do proste uporabe stvari, do posredovanja izvirne kode pri računalniških programih, do možnosti njihove modifikacije, reprodukcije in distribucije, kar mora veljati tudi za vsa iz teh izvedena dela.

Če tako npr. na spletni strani objavimo prispevek, ki je hkrati avtorsko delo in mu damo oznako copyleft bi to lahko pomenilo, da se odpovedujemo nekaterim materialnim pravicam, a zakonsko ni jasno urejeno varstvo oseb, ki se bodo tega prispevka poslužili, saj odpovedi vrste pravic ne poznamo, po drugi strani pa avtor lahko razpolaga s svojimi pravicami kakor želi. Še dodaten problem nastane, ker po zakonu avtor sicer lahko prenese svoje pravice na druge, a mora biti prenos pismen in druga stranka v poslu (prejemnik pravice) znan, kar pa na internetu ne velja.

Sorodne teme:
Creative Commons - "Nekatere pravice pridržane" (Artservis)
Prijava patenta v RS (Artservis)

Povezave:
Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino
Uredba o mediaciji v sporih v zvezi z avtorsko ali sorodnimi pravicami

Prispevek je nastal v sodelovanju s Pravno-informacijskim centrom nevladnih organizacij - PIC.