FINANCE

Izdajanje računov za samozaposlene na področju kulture

Obveznost izdajanja računov za samozaposlene
- Status davčnega zavezanca in obveznost obračuna DDV-ja
- Oprostitev obračunanja DDV-ja

O računih
- Kdaj mora biti izdan račun
- Kaj mora vsebovati račun

Primeri in vzorci računov

Račun ob avtorski pogodbi

Pomoč pri izračunavanju

Koristne povezave

OBVEZNOST IZDAJANJA RAČUNOV ZA SAMOZAPOSLENE

Obveznost izstavljanja računov nastane pri dobavi različnih vrst blaga in za opravljanje različnih storitev, ki jih davčni zavezanci - pravni subjekti opravijo za druge pravne subjekte. Prejemniki teh storitev ali blaga so lahko tako gospodarske družbe, kot tudi samozaposleni ali druge pravne ali fizične osebe.

Podobna obveznost velja tudi za avtorje, ki račun izstavijo naročnikom, s katerimi poslujejo na podlagi avtorske pogodbe. Naročnik sicer lahko opravi izplačilo zgolj na podlagi pogodbe, a avtor bi moral vseeno izstaviti račun.

Članek je zasnovan tako, da bi čimbolj olajšal delo samozaposlenim na področju kulture. Čeprav je prvenstveno namenjen njim, pa je uporaben tudi za druge davčne zavezance, ki opravljajo storitve ali prodajajo blago v okviru svoje dejavnosti.

Zakon o ddv-ju namreč ne loči med različnimi statusnimi oblikami. Primeri računov so zato veljavni in pravilni tudi, če jih želijo uporabiti zavodi in društva, s.p.-ji in drugi davčni zavezanci. Pri tem upoštevajte uvrstitev v pravilno kategorijo.

Status davčnega zavezanca in obveznost obračuna DDV-ja

Samozaposlene osebe so po 5. členu Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. list RS, št. 117/2006) davčni zavezanci za plačilo davka na dodano vrednost. Omenjeni člen namreč določa, da je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Ekonomska dejavnost med drugim obsega tudi storitveno dejavnost in izkoriščanje premoženjskih pravic, če je to namenjeno trajnemu doseganju dohodka.

Pogoj neodvisnosti izključuje dejavnosti zaposlenih in drugih osebe, ki jih na delodajalca vežejo pogodba o zaposlitvi ali kakršnekoli druge pravne vezi, ki glede nadzora in navodil v zvezi z delom, načina opravljanja dela, plačila za opravljeno delo in drugih odgovornosti delodajalca kažejo na odvisno razmerje med delodajalcem in delojemalcem. To pomeni, da ni davčne obveznosti obračuna DDV-ja, ko npr. zaposleni nekaj opravi za delodajalca.

Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. list RS, št. 141/2004) določa pojem davčnega zavezanca še bolj natančno, in sicer, da je davčni zavezanec vsaka pravna ali fizična oseba opisana zgoraj, ne glede na to, ali je vpisana v sodni register oz. drug ustrezen register ali predpisano evidenco. Če oseba opravlja dejavnost deloma odvisno in deloma neodvisno (samostojno), je davčni zavezanec v delu, ki se nanaša na neodvisno dejavnost.

Samozaposleni so tako v vsakem primeru davčni zavezanci za DDV in s tem obvezani izdajati račune v skladu s predpisi. Ne smemo pa statusa davčnega zavezanca avtomatično povezati z obveznostjo obračunavanja DDV, saj poznamo tudi oprostitve obračuna DDV-ja.

Oprostitev obračunanja DDV-ja

Vsi samozaposleni (davčni zavezanci), ki izstavijo račun, niso zavezani k obračunu DDV-ja. K obračunavanju DDV-ja niso zavezani tisti davčni zavezanci, ki v zadnjih 12 mesecih ne presežejo, ali ni verjetno, da bodo presegli znesek 25.000 EUR obdavčljivega prometa.

V tem primeru se na izdanih računih ne sme izkazovati DDV-ja, prav tako pa takšen zavezanec nima pravice do odbitka vstopnega DDV-ja in mu za potrebe Zakona o davku na dodano vrednost ni potrebno voditi knjigovodstva.

Ne glede na to pa se davčni zavezanec lahko odloči za obračunavanje DDV-ja, o čemer mora obvestiti pristojni davčni urad in izbiro uresničevati najmanj 60 mesecev. Takšna rešitev omogoča tudi davčnemu zavezancu, ki ne presega zgoraj omenjene meje 25.000 EUR, da si pri lastni nabavi za dejavnost odbija DDV.

Podatki, ki jih mora račun vsebovati, se razlikujejo glede na to, komu je bil račun izdan in za kakšno vrsto storitve gre.

V osnovi so izdani računi razdeljeni na dve osnovni skupini in sicer:

1. skupina:
- za dobave blaga ali storitev, ki jih je zavezanec opravil drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec (npr. državni organ) - ta situacija bo verjetno v tej skupini najpogostejša za večino samozaposlenih;
- če je dobava blaga ali storitve opravljena za davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, katerih pridobitve blaga znotraj Skupnosti (po predpisih EU) niso predmet DDV-ja, ali za katerokoli drugo osebo, ki ni davčni zavezanec, pa dobavljeno blago niso prevozna sredstva;
- če gre za dobavo blaga, ki je znotraj Skupnosti (po predpisih EU) oproščena plačila DDV-ja, ker ga odpošlje oseba, ki blago pridobi z ozemlja Slovenije v drugo državo članico drugemu davčnem zavezancu ali pravni osebi, za nekatere trošarine in drugo;
- za prejetje predplačila iz zgornjih treh točk in za predplačila, ki jih dobimo s strani drugih davčnih zavezancev ali pravnih oseb, ki niso davčni zavezanci - slednje pomeni, da se račun izda, četudi storitev še ni dokončana.

2. skupina:
- za druge dobave blaga in storitev, ki so opravljene na ozemlju Slovenije - v to skupino sodijo predvsem računi izdani fizičnim osebam, kamor pa ne moremo šteti drugih samozaposlenih ali samostojnih podjetnikov, saj gre za osebe, ki na trgu opravljajo določeno dejavnost (in so zato davčni zavezanci, ki sodijo k prvi točki v 1. skupini zgoraj).

Pri tem pa možno vsako od zgornjih situacij še nadalje razdeliti glede na to, ali je samozaposleni davčni zavezanec, ki obračunava DDV (ker presega promet ali ker ga ne presega, pa se je tako odločil) ali pa DDV-ja ne obračunava (ker ni k temu zavezan in se ni odločil, da ga bo). Še dodatno so pri posameznih primerih upoštevane možnosti oprostitve obračunavanja DDV-ja, kjer je to možno.

PRIMERI RAČUNOV

Z modro barvo na pripetih vzorcih računov je označen tekst, ki zakonsko gledano ni nujno obvezen, je pa priporočljiv z vidika dejanske uporabe (npr. rok plačila, skupaj za plačilo, itd.)..

1. skupina

V 1. skupini največkrat obravnavamo primere, ko se račun izda drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec.

Primer 1:
Samozaposleni je davčni zavezanec, ki obračunava DDV (ker presega promet 25.000 EUR ali ker ga ne presega, pa se je tako odločil).

Takšen račun mora vsebovati:
- datum izdaje računa,
- zaporedno številko, ki omogoča identifikacijo računa (sistem zaporednih številk lahko izberemo sami, pomembno je, da je račun možno kasneje identificirati zgolj s sklicem na njegovo zaporedno številko),
- identifikacijsko številko za DDV, pod katero je davčni zavezanec dobavil blago ali storitev,
- ime in naslov davčnega zavezanca in njegovega kupca ali naročnika,
- identifikacijsko številko za DDV kupca oziroma naročnika, pod katero je kupec ali naročnik prejel dobavo blaga ali storitev,
- količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev,
- datum, ko je bila opravljena dobava blaga, ali datum, ko je bila storitev opravljena oziroma končana,
- davčno osnovo, od katere se obračuna DDV po posamezni stopnji oziroma na katero se nanaša oprostitev, ceno na enoto brez DDV-ja ter kakršnakoli znižanja cen in popuste, ki niso vključeni v ceno na enoto
- stopnjo DDV-ja,
- znesek DDV-ja (razen v primerih, kjer se uporablja posebna ureditev, za katero zakon ta podatek izključuje). Če se račun nanaša na več vrst blaga oziroma storitev, se lahko vrednosti brez DDV, ki se nanašajo na blago oziroma storitve, ki so obdavčene z enako stopnjo DDV-ja, seštejejo, od seštevka pa se obračuna DDV po predpisani davčni stopnji.

Za določene posebne primere zakon določa še dodatne potrebne elemente, ki za večino samozaposlenih sicer ne bo bodo prišli v poštev (82. člen). Gre za primere dobave novega prevoznega sredstva, ki ga pošlje ali odpelje prodajalec ali kupec ali druga oseba za njun račun z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo davčnim zavezancem ali pravnim osebam, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve blaga znotraj Skupnosti niso predmet DDV-ja (ko je potrebno te značilnosti opredeliti) ali za primere posebnih ureditev za potovalne agencije (potreben je skic na ustrezen člen Zakona o davku na dodano vrednost ali direktive Sveta) ali za primer, ko je oseba, ki je dolžna plačati DDV, davčni zastopnik (potrebna je še identifikacijska številko za DDV davčnega zastopnika, skupaj z njegovim imenom in naslovom).

Kot poseben primer zakon navaja tudi posebno ureditev za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke ali starine, ki jih ureja Šesta direktive Sveta 77/388/EGS. Direktivo je sicer naš zakon že upošteval in vnesel v slovenski pravni red.

Vzorec računa:
Primer 1-A (običajni obračun z obračunavanjem DDV-ja)

Možna pa je tudi situacija, ko davčni zavezanec, ki sicer DDV obračunava, tega ne stori, ker zakonodaja določa oprostitev plačila DDV-ja na določene storitve. V tem primeru je potrebno na računu jasno označiti, na kateri pravni podlagi je davčni zavezanec oproščen obračuna DDV-ja (v smislu "DDV ni obračunan na podlagi 8. točke 1. odstavka Zakona o davku na dodano vrednost"). Gre za primere, ko je oprostitev obračuna DDV-ja praviloma vezana na samo dejavnost ali izdelek in tako lahko pride v poštev tudi pri davčnem zavezancu, ki sicer DDV pri obračunava. Oprostitve našteva VIII. poglavje Zakona o davku na dodano vrednost - OPROSTITVE DDV (člen 42-61) in Šesta direktiva Sveta 77/388/EGS. Zakon o davku na dodano vrednost pušča odprto možnost, da oprostitve določi še kakšen drug zakon.

Vzorec računa:
Primer 1-B (oprostitev obračuna DDV-ja)

Primer 2:
Samozaposleni DDV-ja ne obračunava, ker ne presega potrebnega prometa in se tudi ni odločil, da bi kljub temu DDV obračunaval. Bistvena razlika glede na prejšnji primer je v tem, da DDV-ja na računu ne obračunamo.

Račun mora vsebovati:
- datum izdaje,
- zaporedno številko, ki omogoča identifikacijo računa,
- firmo oziroma ime in sedež oziroma stalno prebivališče,
- prodajno ceno blaga oziroma storitve (brez DDV),
- skupno vrednost prodanega blaga oziroma opravljene storitve (brez DDV),
- podatek o količini in vrsti dobavljenega blaga oziroma obsegu in vrsti opravljenih storitev.

Vzorec računa:
Primer 2 (DDV se ne obračunava - zato tudi morebitna oprostitev ne pride v poštev)

2. skupina

V tej skupini največkrat obravnavamo primere, ko se račun izda drugi fizični osebi, ki ni davčni zavezanec. Zakon takšen račun imenuje tudi poenostavljeni račun.

Primer 1:
Račun izda samozaposleni, ki je davčni zavezanec in obračunava DDV, fizični osebi.

Račun mora vsebovati:
- datum izdaje,
- zaporedno številko, ki omogoča identifikacijo računa,
- ime in naslov davčnega zavezanca in identifikacijsko številko za DDV, pod katero je opravil dobavo blaga ali storitev,
- količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev,
- prodajno vrednost blaga oziroma storitve z vključenim DDV-jem,
- znesek vračunanega DDV-ja.

Vzorec računa:
Primer 1-A (običajen obračun z obračunavanjem DDV-ja)

Tudi tu je možna situacija, ko davčni zavezanec, ki sicer DDV obračunava, tega ne stori, ker zakonodaja določa oprostitev plačila DDV-ja na določene storitve. V tem primeru je potrebno na računu jasno označiti, po kateri pravni podlagi je davčni zavezanec oproščen obračuna DDV-ja (v smislu "DDV ni obračunan na podlagi 8. točke 1. odstavka Zakona o davku na dodano vrednost"). Oprostitve našteva VIII. poglavje Zakona o davku na dodano vrednost - OPROSTITVE DDV (člen 42-61) in Šesta direktiva Sveta 77/388/EGS. Zakon o davku na dodano vrednost pušča odprto možnost, da oprostitve določi še kakšen drug zakon.

Vzorec računa:
Primer 1-B (oprostitev obračuna DDV-ja)

Primer 2:
Račun izda samozaposleni, ki DDV-ja ne obračunava (ker ne presega potrebnega prometa in se tudi ni odločil, da bi kljub temu DDV obračunaval) subjektu iz druge skupine zgoraj - največkrat je to fizična oseba, ki ni davčni zavezanec.

Takšen, poenostavljen račun mora vsebovati:
- datum izdaje,
- zaporedno številko, ki omogoča identifikacijo računa,
- svojo firmo oziroma ime in sedež oziroma stalno prebivališče,
- prodajno ceno blaga oziroma storitve (brez DDV-ja),
- skupno vrednost prodanega blaga oziroma opravljene storitve (brez DDV-ja).

Vzorec računa:
Primer 2 (DDV se ne obračunava, zato tudi morebitna oprostitev ne pride v poštev)

RAČUN, KI GA SAMOZAPOSLENI IZSTAVI V PRIMERU AVTORSKE POGODBE

Na računu, ki se izda na podlagi avtorske pogodbe, je bistveno, da se vpišejo potrebni podatki za izplačilo akontacije dohodnine. Takšno akontacijo mora namreč izplačati naročnik in te obveznosti ne more prenesti na avtorja. Poleg zneska akontacije pa je potrebno seveda tudi navesti postavko o znesku, ki naj se nakaže avtorju ter njegov transakcijski račun.

V primeru, da je avtor davčni zavezanec, ki obračunava DDV, se pri obračunu akontacije dohodnine upoštevano vrednost naredi brez DDV-ja. Od te osnove se odšteje normirane stroške, od dobljenega zneska (osnova) pa se odmeri akontacija dohodnine v višini 25% osnove.

Postopek izdelave računa na podlagi avtorske pogodbe:

1) Račun sestavimo glede na opisane situacije. Kot osnovo za nadaljnji obračun vzamemo znesek za plačilo brez DDV-ja.

2) Ugotovimo višino normiranih stroškov, ki jih bomo lahko uporabili:
- 10% normirani stroški - običajen odstotek pri avtorskih pogodbah. Uporablja se v primeru, ko gre za enkratno avtorsko delo oziroma ne gre za storitev, ki je del avtorjeve dejavnosti.
- 25% normirani stroški - če gre za opravljanje dejavnosti, pod pogoji iz 48. člena Zakona o dohodnini (prihodki iz dejavnosti ne presegajo 42.000 EUR v zadnjih 12 mesecih, ni obveznosti vodenja knjig, ne zaposluje delavcev - glej 3. in 4. odst.). Sem štejemo tudi vpisane v razvid samozaposlenih na področju kulture pri Ministrstvu za kulturo, če izpolnjujejo omenjene pogoje.
- 15% posebna osebna olajšava za osebo, ki opravlja specializiran poklic na področju kulturne dejavnosti in je vpisan v razvid samozaposlenih v kulturi, pod pogojem, da gre za poklic, ki je značilen samo za področje kulturne dejavnosti in pod pogojem, da nima sklenjenega delovnega razmerja in da ne opravlja druge dejavnosti (113. člen Zakona o dohodnini).

3) Na podlagi osnove in upoštevanih normiranih stroškov izračunamo osnovo za akontacijo, od te pa izračunamo akontacijo, ki jo mora naročnik odvesti ob izplačilu honorarja.

V kolikor uveljavljamo 25% normiranih stroškov ali 15% posebne osebne olajšave, je potrebno o tem izplačevalca ob izdaji računa obvestiti - najbolje je priložiti kopijo ustrezne odločbe.

Primer računa:
Samozaposleni NI zavezan k obračunu DDV-ja in račun izda davčnemu zavezancu ali drugi pravni osebi, ki ni zavezanec (1. skupina - primer 2)

Vzorca računov:
Primer 0 (uveljavlja se 10% normiranih stroškov)
Primer 1 (uveljavlja se 25% normiranih stroškov)
Primer 2 (uveljavlja se 25% normiranih stroškov in 15% posebne osebne davčne olajšave).

Primer računa:
Samozaposleni JE zavezan k obračunu DDV-ja in hkrati uveljavlja normirane stroške in posebno osebno davčno olajšavo.

Vzorec računa:
Primer 3 (obračunava se DDV, uveljavlja se 25% normiranih stroškov in 15% posebne osebne davčne olajšave)


POMOČ PRI IZRAČUNAVANJU ZNESKOV NA RAČUNU

Koristno je, da se z naročnikom jasno dogovorimo o višini honorarja in o dejstvu, ali gre za neto ali bruto znesek.

Primer 1:
Dogovorimo se za znesek v bruto višini.
Od tega odštejemo normirane stroške in od dobljenega izračunamo akontacijo dohodnine.

Izračun:
Bruto dogovorjen znesek je 100,00 EUR.
Ob predpostavki, da so normirani stroški 25%, je osnova za odmero akontacije dohodnine: 100,00 EUR - 25% od 100,00 EUR (25,00 EUR) = 75,00 EUR.
Od 75,00 EUR se izračuna akontacija (ta znaša 25%): 25% od 75,00 EUR = 18,75 EUR.
Avtor dobi izplačano: 100,00 EUR - 18,75 EUR = 81,25 EUR
Naročnik odvede DURSu akontacijo: 18,75 EUR
Skupni strošek naročnika je: 81,25 EUR + 18,75 EUR = 100,00 EUR, kar ustreza dogovorjenem bruto znesku.

Če se dogovorimo za znesek v neto višini, potem je izračun drugačen, saj imamo le podatek, kolikor avtor dobi dejansko izplačano.

Primer 2:
Dogovorimo se za znesek v neto višini.
V tem primeru imamo le podatek o tem, koliko avtor dobi dejansko izplačano.

Izračun:
Dogovorjeni neto znesek je 100,00 EUR.
Pri tem upoštevamo sledeče:
Neto znesek = bruto znesek - akontacija dohodnine
Osnova za odmero dohodnine = bruto znesek - 25% od bruto zneska (ker so normirani stroški 25%, sicer je odstotek drugačen)
Akontacija dohodnine = 25% od osnove za odmero dohodnine (po Zakonu o dohodnini)
Informativna akontacija dohodnine pri 25% normiranih stroških = 0,23077 X neto znesek
Informativna akontacija dohodnine pri 10% normiranih stroških = 0,29032 X neto znesek
Informativna akontacija dohodnine pri 40% normiranih stroških (25% normirani stroški + 15% posebna osebna olajšava) = 0,17647 X neto znesek

Ob neto znesku 100,00 EUR in 25% normiranih stroških tako akontacija znaša: 23,08 EUR
Bruto znesek znaša: 100,EUR + 23,08 EUR = 123,08 EUR
Normirani stroški znašajo 25% od bruto zneska: 25% od 123,08 EUR = 30,77 EUR
Osnova za odmero akontacije dohodnine znaša: 123,08 EUR - 30,77 EUR = 92,32

KORISTNE POVEZAVE

Spletna kalkulatorja (Racunovodja.com):
Obračun avtorskega honorarja za situacijo 10% normiranih stroškov
Obračun avtorskega honorarja za situacijo 40% normiranih stroškov

Prispevek je nastal v sodelovanju s Pravno-informacijskim centrom nevladnih organizacij - PIC, dopolnitve pa v sodelovanju z Artservisovimi uporabniki.

Marec 2007
Zadnja posodobitev: 11. 2. 2009